Hypericum perforatum

Zgodovina

Šentjanževka, ki jo najdemo v delih Plinija in Dioskurida, se je uporabljala že v starem veku kot zdravilo za somatske in psihične bolečine. Poleg tega je bila sestavni del terjaka (univerzalnega zdravila), ki ga je cesar Nero dobil od zdravnika Andromaha kot antidot proti zastrupitvam. V starogermanskih kresnih kulturah je igrala šentjanževka pomembno vlogo, kajti na eni strani spominja njen cvet s svojo obliko in barvo na sonce, na drugi strani je veljala za „prinašalca svetlobe“. Pri pokristjanjenju so kresni čas in rastlino, ki cveti ob kresu, posvetili Janezu Krstniku, kajti rastlina začne cveteti okoli Šentjanževega (24. junij) in ima takrat največjo vsebnost učinkovin. Po ljudski legendi simbolizira rdeči sok rastline kri mučenika Janeza. Avtorji srednjeveške knjige o rastlinah so imenovali rastlino „Corona regia“, kraljeva krona, ker spominjajo njeni cvetovi na nebeški svetlobni venec. Šentjanževka se je od nekdaj uporabljala za zdravljenje ran in za lajšanje bolečin. V srednjem veku in v zgodnjem novem veku so jo uporabljali tudi kot psihoterapevtik in apotropej (sredstvo, ki odganja nesreče). Uporabljala se je pri izganjanju hudiča, na kar namiguje ime „Fuga daemonum“. Paracelzus je leta 1525 napisal o šentjanževki: „Vsak zdravnik bi moral vedeti, da je bog položil v zel veliko skrivnost samo zaradi duhov in fantazij, ki lahko privedejo človeka v obup.“ Izvor grškega generičnega imena ni jasen. Po eni različici naj bi izhajal iz hyper eikon, kar pomeni: „ki velja za vsako predstavo, za vsako sliko“ in se nanaša na veliko zdravilno moč rastline. Bolj verjetna pa je povezava s Titanom Hyperiónom („najvišji“), ki je s Theio zaplodil sončnega boga Heliosa. Helios (ki ga marsikje imenujejo tudi Hiperion), nosi okoli glave svetniški sijaj in se imenuje „svetleč se“. Vrstno ime perforatum pomeni „preluknjan“ in se nanaša na cvetove in liste, ki so videti kot preluknjani z iglo.

Botanične značilnosti

Iz zelo razvejane korenike zraste spomladi več trdih, pogosto rdeče obarvanih, golih stebel, visokih od 50 do 80 cm. V zgornjem delu se razvejajo in rastejo močno v širino. Za razliko od drugih vrst Hypericuma ima steblo dva vzdolžna roba. Nanju so pritrjeni drug nasproti drugega podolgovato ovalni celorobi listi, posejani s finimi črnimi žlezami. Zlato rumeni cvetovi so na konicah zgornjih vej in tvorijo razširjeno pakobulasto socvetje. Asimetrični venčni listi imajo ravno tako ekskrecijske žleze. Če cvet zmečkate, priteče krvavo rdeč sok, ki prste obarva modrovijolično. Številne prašnice so združene v tri šope. H. perforatum ima tri podvrste, ki se razlikujejo po širini čašnih listov.  Pogosto jo zamenjujejo s sorodnimi Hypericum vrstami. Prepoznati jih je mogoče po koščkih stebla ali s tenkoplastno kromatografijo (TLC).

Rastlina cveti od maja do avgusta.

Nahajališče

Šentjanževka raste v zmernih klimatskih pasovih Evrope, zahodne Azije ter severne Afrike in je relativno močno razširjena. V drugih zmernih pasovih jo gojijo. Rada ima sončne lege na suhih apnenčastih ali prakamninskih tleh, zlasti na ledinah, ob robovih travnikov in gozdov, ob zidovih in poteh do nadmorske višine 1500 m.

Predelava

A.Vogel uporablja alkoholne in oljne izvlečke ter homeopatske pripravke s stresanjem. Pridobivajo se iz vršičkov svežih poganjkov šentjanževke, nabrane v naravi in v kontrolirano bioloških nasadih. Nabirajo jih tik pred polnim razcvetom. Uporaba sveže zeli zagotavlja relativno visoko vsebnost hipericina.