Zamolčana dejstva o težavah s ščitnico

Če je odgovor da, je lahko na udaru dobro delovanje vaše ščitnice. To so namreč najpogostejše težave, ki so značilne za pomanjkljivo delovanje ščitnice ali hipotiroidizem. Ta težava je poleg hipertiroidizma danes močno v porastu. Problem, da so težave s ščitnico v porastu, je skrit tudi v pomanjkljivi diagnostiki in nevidnih uničevalcih ščitnice. Zato bomo tokrat nekaj besed namenili tej temi. Več o prepoznavanju in vzrokih težav s ščitnico ter o naravnemu odpravljanju le teh pa si lahko preberete v knjižici- Preverjene naravne rešitve: Uravnajte ščitnico.

Pomanjkljiva diagnostika

Je »normalna« vrednost TSH res dovolj za izključitev težav s ščitnico? Kadar zdravnik na osnovi naših težav sumi, da nam problem dela ščitnica, nas pošlje na krvne preiskave za ugotavljanje ravni hormona tirotropina (TSH). TSH je hormon, ki ga izloča hipofiza. Hipofiza z njim uravnava hormone T3 in T4, ki jih izloča ščitnica. Nenormalne vrednosti TSH, T3 in T4 lahko nakazujejo na težave. Če je raven TSH previsoka ali prenizka, v laboratoriju naprej določijo še vrednosti prostega T3 in T4. Na podlagi teh podatkov nas zdravnik, če sumi na težave s ščitnico, pošlje naprej na specialistični pregled.

Do takšnega pregleda pa velikokrat ne pridemo, saj so »meje normale«, ki jih je določila »stroka«, za vrednosti TSH precej ohlapne. Te so v večini laboratorijev gibljejo med 0,35 in 5,5. Če so naše vrednosti TSH znotraj teh okvirjev, nismo deležni niti nadaljnjega pregleda stanja T3 in T4, kaj šele ostalih preiskav ščitnice. Namesto tega nas zdravnik pomiri, da je z našo ščitnico vse v redu. Ponoven pregled TSH nas mogoče čaka, ko se naše težave zelo zelo poslabšajo.

Malo je znano tudi dejstvo, da normalna vrednost TSH ne pomeni samodejno tudi normalnega T3. TSH ni indikator za to, kar se dogaja na celični ravni aktivnega ščitničnega hormona T3. Od njega je odvisno, kako potekajo procesi v telesu in kako se počutimo. Ob normalni vrednosti TSH sta namreč lahko T3 in T4 že močno znižana. Lahko se torej zgodi, da se počutimo slabo, test TSH kaže normalno sliko, raven T4 v krvi pa je v resnici že zelo nizka. Iz njega namreč telo tvori aktivno obliko T3. Če sumite, da je kljub normalnim TSH testom nekaj narobe z vašo ščitnico, lahko dvom rešite s samoplačniškim testiranjem omenjenih parametrov. Več o tem v zgoraj omenjeni knjižici.

Problem preohlapnih mej TSH-ja in s tem prepoznega odkrivanja težav s ščitnico je tudi v tem, da zelo napredovalo težavo s ščitnico zdaj težje uspešno pozdravimo.

Nevidni uničevalci ščitnice

Poleg problema poznega ugotavljanja težav s ščitnico in s tem težjega zdravljenja pa večina ljudi spregleda tudi nevidne uničevalce naše ščitnice, katerim bi se lahko izognili, če bi zanje vedeli.

RTG diagnostika

RTG slikanje je eno najpogostejših diagnostičnih preiskav v medicini. Čeprav je tako pogosto v uporabi, pa to ne pomeni, da je popolnoma zdravju neškodljivo. Ionizirajoče žarčenje je sestavljeno iz zelo visoko frekvenčnih valov, ki prehajajo skozi živo telo. Telo odvisno od gostote tkiva različno zadrži del tega žarčenja, zato tudi lahko nastane RTG slika. Npr. žarke, ki jih telo absorbira (zadrži), so na RTG sliki vidni kot bela ali siva področja (npr. kosti). Žarki, ki prehajajo mehka tkiva, pa se na RTG sliki odražajo kot temno siva ali črna področja (npr. mišice).

Žarki, ki jih telo absorbira, pa niso vidni le na RTG sliki, temveč se sčasoma lahko manifestirajo celo v obliki tumoroznega tkiva v našem telesu. Posledice RTG snemanja se namreč v telesu tekom življenja akumulirajo. K razvoju obolenja pa šteje vsaka izpostavljenost temu žarčenju.

Kljub temu, da raziskovalci zdravnike opozarjajo, da mora biti pošiljanje pacientov na katerokoli RTG snemanje zaradi tveganj, ki jih ta diagnostika povzroča, čim bolj racionalno, žal temu ni tako. Uprava za hrano in zdravila ocenjuje, da je ena tretjina vseh RTG snemanj v Ameriki nepotrebna! Glede na takšne in podobne raziskave je brez dvoma radioaktivnemu žarčenju vsak človek izpostavljen vsaj enkrat v življenju. Z vsakim nadaljnjim snemanjem pa je tveganje za pojav obolenja vse večje. Kako hitro se bo težava pojavila, pa je odvisno tudi od izpostavljenosti žarkom ob posameznem RTG snemanju. Ne gre namreč vedno za isto dozo škodljivega žarčenja. Če vas ti podatki zanimajo, preberite omenjeno knjižico.

CAT (računalniška aksialna tomografija) ali CT skener pošilja snop X žarkov skozi telo tako, da posname niz prečnih RTG slik iz vseh kotov (360o). RTG cev, v kateri leži pacient, se zato obrača okrog telesa in snema posamezne izseke slike. Ti izseki se s pomočjo računalnika sestavijo v tridimenzionalno sliko na ekranu, kjer lahko gledamo telo iz vseh kotov. Napredek tehnologije vpogleda v telo se zdi krasen, če ne bi imelo takšno snemanje usodne posledice za snemanega. CAT je namreč od vseh oblik RTG snemanja najbolj nevaren. Poleg problematičnega vpliva kontrastov, ki je včasih potrebno za takšno snemanje, je žarčenje, ki ga po mnenju raziskovalcev dobimo z enim CAT snemanjem, ekvivalentno tistemu, ki so ga prejeli nižje ožarčeni preživeli od atomske bombe v Hirošimi. Posebej nevarno je CAT snemanje za otroke. V Ameriki naj bi od 600 000 skeniranih otrok, mlajših od 15 let, 500 zaradi CAT skeniranja umrlo. Poleg izpostavljenosti velikim dozam X žarkov, se za CAT skenerje že dolgo ve, da poleg tega, da povzročajo očesno mreno in druge zameglitve leče, povzročajo tudi motnje v delovanju ščitnice.

Ne gre zanemariti tudi vpliva slikanja zob na pojav težav s ščitnico. Ščitnica leži v področju vratu. Vsakršno izpostavljanje tega dela telesa žarčenju vpliva na to, da ščitnica vpije in akumulira škodljive žarke. Teh je deležna toliko več, če vam neizkušena oseba, ki slika zobe, pozabi nastaviti zaščito na vrat.

Radioterapija

Za radioterapijo hiperaktivne ščitnice raziskovalci opozarjajo na alarmantna dejstva. Ali ste vedeli na primer, da se za žarčenje hiperaktivne ščitnice uporablja isti radioaktiven jod (jod 131), kot je tisti, ki se v okolje sprošča od nuklearnih nesreč kot je npr. nesreča v Fukušimi? Za njega pa je znano, da  med drugim povzroča  raka, obolenja ščitnice in tudi smrt, ki lahko nastopi že po nekajurni izpostavljenosti močnemu sevanju!  

Da ne gre za izmišljotino, kako nevaren je jod, prejet kot terapija hiperaktivne ščitnice, govori tudi dejstvo, da pacienti, ki prejmejo takšno terapijo, sprožajo alarme za detekcijo radiacije na letališčih in drugod. Pacienti so tako radioaktivni, da protokol zdravljenja svetuje, naj se nekaj dni ne zadržujejo v bližini drugih oseb oz. družinskih članov, da jih ne prizadene radiacija škodljivih žarkov, ki seva iz njihovih teles.

Nuklearne nesreča v Fokušimi  

Nuklearna nesreča v Fukušimi vse bolj odmeva! Med mnogimi zdravstvenimi posledicami le te pa so v ospredju tudi težave s ščitnico. Raziskovalci poročajo, da ima skoraj polovica otrok v Fukušimi težave s ščitnico zaradi kontaminacije z radioaktivnim sevanjem. Tisočim otrokom s področja Fukušime in okolice so že diagnosticirali ciste in vozliče na ščitnični žlezi. Do sedaj je 41,1 % od 57.000 testiranih že pokazalo te opozorilne znake, ki nakazujejo na možnost razvoja raka ščitnice. Štirje od petih evakuiranih ljudi s področja Fukušime kažejo razvoj abnormalnosti ščitnice.

Nesreča v Fukušimi pa ni prizadela le prebivalce Japonske, temveč se posledice kažejo tudi v Ameriki. Dojenčki s področja Kalifornije, Havajev, Washingtona in ostalih delov Zahodne obale  kažejo direktne posledice nesreče, saj se je povečalo število otrok s prizadeto ščitnico.

Drugi nevidni uničevalci našega telesa in seveda tudi ščitnice

Med številne »tehnološke dosežke« naše družbe, ki utegnejo svoje stranske učinke sčasoma pokazati  v motnji delovanja ščitnice, sodi tudi radioaktivno obsevanje hrane, redna izpostavljenost manjšim sevanjem, kot so sevanja mobilnih telefonov, računalnikov, kompaktnih fluoroscentnih žarnic, modernih skenerjev za pregled naših teles na letališčih itd.

Tekst: Adriana Dolinar