Ginkgo biloba

Drevo ginka je edini še živeči predstavnik rodu ginkovcev, ki je doživel svoj glavni razvoj v času dinozavrov. Zato ga imenujejo tudi „živi fosil“.  Pred 150 milijoni let  so bili ginki razširjeni tudi v Evropi, v ledeni dobi pa so izginili iz nje. Samo Ginkgo biloba je preživel v jugovzhodni Kitajski, kjer ga častijo kot „drevo spoznanja“. V tradicionalni kitajski medicini so bila ginkova semena cenjeno zdravilo za tuberkulozo, čemur botruje njihovo močno antibakterijsko delovanje. Uporabljala so se tudi kot ekspektorans, sedativ, digestiv in antirevmatik. Iz Kitajske se je drevo razširilo v Korejo in na Japonsko, kjer so ga radi sadili zlasti okoli templjev. Leta 1712 je drevo ginka opisal nemški zdravnik in naravoslovec Engelbert Kämpfer, ki je drevo spoznal med svojim dveletnim bivanjem na Japonskem. Okoli 1730 so posadili prvi primerek v Evropi, in sicer v botaničnem vrtu v Utrechtu. Drevo je postalo v Evropi zelo priljubljeno.

Danes je ginko razširjen po vsem svetu. Cenjen je zaradi svoje lepote in odpornosti proti umazanemu zraku in objedanju mrčesa. Moška drevesa so bolj priljubljena kot ženska, kajti zrela semena ženskih dreves oddajajo neprijeten vonj. Svoje znanstveno ime je dobil  Ginkgo biloba 1771 od botaničnega sistematika Carla von Linnéja. Ta se je ravnal po imenu, ki ga je drevesu dal Engelbert Kämpfer. Na Japonskem se imenuje drevo ICHÔ (izgovori: itschoo) ali ICHÔ NO KI (ichô-drevo), priljubljena semena (orehi) pa se imenujejo GINNAN. Prvi znak japonskega zapisa se izgovori GIN in pomeni „srebro“. Sestavljen je  iz znakov za „zlato, denar, kovino“ in „dobro“. Drugi znak japonskega zapisa je sestavljen  iz znakov za „drevo“ in „usta“ in se izgovori ANZU in pomeni „marelico“. Orehi ginka se uporabljajo v različnih tradicionalnih japonskih jedeh. Praženi in rahlo osoljeni gredo s svojo milo, nekoliko grenko aromo odlično k riževemu žganju ali pivu. 

Drevo ginka zraste 30 do 40 m visoko, njegovo deblo ima obseg do 4 m. Dočaka lahko starost do 4000 let, pri čemer cveti prvič šele po 25 letih, vendar rodi nato prek 1000 let. Svetla sivo-rjava skorja je grobo razdrapana. Listi so razporejeni premenjalno na dolgih poganjkih istega leta ali v šopih na kratkih poganjkih.  Imajo značilno pahljačasto obliko in so glede na starost drevesa  krpati ali ne. Njihovi živci potekajo vzporedno, kar dokazuje njihovo sorodstvo z iglavci. Jeseni se obarvajo listi zlato rumeno in odpadejo. Ženski cvetovi imajo kratek pecelj z dvema semenskima zasnovama. Rastejo posamično v pazduhah listov ali v skupini na kratkih poganjkih. Nekoliko večji moški cvetovi so mačkasti in ravno tako na kratkih poganjkih. Oploditev opravijo spermatozoidi, in sicer šele kakšnih pet mesecev po oprašitvi. Zrela semena (ki jih pogosto napačno imenujejo plod) se razvijejo v rumene krogle s premerom približno 3 cm. Smolasta mesnata zunanja lupina ima neprijeten vonj po masleni kislini. Pred uporabo se ta zunanja lupina postrga ali umije, nato se izluščijo jedrca iz trde lupine.

Ginko cveti od aprila do maja.

Drevo ginka raste množično na Kitajskem, Japonskem in v Koreji, v Evropi pa ga gojijo na plantažah.

A.Vogel pripravlja pratinkturo iz svežih ginkovih listov.