Avena sativa

Zgodovina

Oves (Avena sativa) so gojili že davno. Stari Grki in Rimljani so poznali sicer samo divji oves (Avena fatua), ki so ga smatrali kot plevel. Namensko pridelovanje žita ob Kaspijskem morju in Kavkaški ravnini je prineslo oves v severozahodno Evropo.

Plinij poroča, da so Nemci sejali oves in jedli nič drugega kot kašo. Tudi sam je verjel, da je bil oves plevel med žiti, kar bi lahko privedlo do propadanja ječmena. Še danes se v južnih klimah oves uporablja kot krma za živino. Ni točno dokazano, od kod izhaja beseda Avena, ki so jo Rimljani uporabljali za divji kot tudi navadni oves. Predvidevajo, da izhaja iz besede „avi“, kar pomeni ovca ali „avasa“, kar pomeni živilo. Grimm je pričal, da ima beseda za oves skoraj v vseh jezikih nekaj opraviti z ovnom, zato danes ovsu pravijo tudi „kozja krma“.

Starim naturopatom oves sploh ni bil pomemben, njegov pomen so spoznali šele v srednjem veku. Lonicernus v svoji zeliščni enciklopediji iz leta 1737 piše: „Zrna ovsa so koristna tako za človeka kot tudi za živino. Kuhan je odličen za spodbujanje vsakodnevne prebave, prav tako pa napolni želodec in je vir hranil.

Oves se lahko uporablja tudi pri vseh vrstah oteklin.“

Leta 1563 je Mathiolus napisal: »Učinek ovsa: juha, pripravljena z namakanjem ovsene moke, je dobra proti kašlju. Uživanje ovsene kaše zgosti blato. Kot brinove jagode tudi oves pomaga pri žolčnih kamnih, če ga segrejete in iz njega pripravite vroč obkladek. Podobno kot ječmenovo moko lahko tudi oves uporabljate pri oteklih ali izpahnjenih udih. Če ga zmešate s svinčevim belilom in s to mešanico sperete obraz, dobite čisto in privlačno polt. V boju proti garjami in krastami pri otrocih ni nič boljšega kot kopel z namočenim ovsom.«

Kuhan oves ali ovseno kašo so ljudje stoletja uživali za zajtrk, še posebej v Angliji, na Škotskem in v Nemčiji, preden sta ju nadomestila kava in kruh.

Botanične značilnosti 

Oves je enoletnica iz družine trav, ki raste v šopih ali posamezno. Ima votlo, nerazvejano steblo brez listov, ki doseže višino med 20 in 150 cm. Za njegovo listno nožnico je značilno, da je odprta do dna. Razprostrte listne ploskve so široke od 3 do 20 mm, večinoma ploske in zvite v vernacijo. Socvetje je pokončno, ohlapno in široko razprostrto, njegove stranske veje pa so tanke, štrleče in malo razvejane. Socvetje nosi večinoma dvo- in tricvetne klase. Cvetovi so dvospolni, kot pri večini žit. Krovna pleva zgornjega cveta ali obeh cvetov ni resasta. Ko rastlina dozori, klasi pričnejo viseti navzdol. Žitno zrno je enosemenski golec (kariopsa), ki ostane tesno obdan s plevo ali pa pade iz nje, ko dozori (tako imenovani goli oves). Oves je

najbolj zračno domače žito in ljubi svetlobo. Cveti od julija do avgusta.

Nahajališče

Oves je ruderalna rastlina, kar pomeni, da uspeva na tleh, bogatih z dušikom, in odlagališčih smeti, pa tudi ob cestah od nižinah do gorskih področij. Je sekundarna kulturna rastlina, ki se najprej pojavi kot neželena spremljevalna rastlina drugih vrst žit. V nasprotju z ječmenom oves potrebuje veliko padavin. Zaradi svoje bujnosti je idealna sveža krma za živino, saj je obenem trava in žito. Njivska gorjušica, ki se pogosto pojavlja na njivah ovsa, pomaga razkisati prst, ki zaradi ovsa postane zelo kisla. Poskusi kažejo, da je oves, gojen v

odsotnosti trav, manj robusten od tistega, ki ga gojijo z njivsko gorjušico.

Ječmen izvira iz mediteranskih držav, medtem ko oves prihaja iz hladnejših področij z obilico padavin. Domač je tudi v gorskih področjih z veliko dnevne svetlobe in dolgimi dnevi. Dandanes ga gojijo praktično po celem svetu na področjih s stalnimi padavinami in zmernim podnebjem. Oves da več zrna in trave kot ječmen in rž.

Predelava

Podjetje Bioforce uporablja nadzemni del (zel ali latinsko herba) kontrolirano biološko pridelanega ovsa. Rastlino nabirajo takrat, ko cveti. Še svežo jo razrežejo na majhne koške in namočijo v alkohol, s čimer nastane matična tinktura. Homeopatske pripravke izdelajo tako, da matično tinkturo ročno razredčijo do različnih razredčitev.

Ovsena kaša, ovseni kosmiči in zdrob so visoko hranljive polnovredne jedi. V prehrambeni industriji ovseno kašo uporabljajo kot stabilizator v, na primer, sladoledih; v kozmetični industriji pa v različnih izdelkih za nego kože. Uporabljajo ga tudi kot krmo za živino in pri izdelavi etilena.