Silybum marianum

Zgodovina

Že Plinij in Dioskurid v „De Materia medica“ omenjata sillybum kot osatasto zdravilno rastlino. Ime izhaja iz grške besede síllybon ali sílybos in pomeni „cofek“ ali „čopek“. Vrstno ime marianum izhaja iz latinščine in se navezuje na legendo, po kateri naj bi bili beli madeži na listih od mleka svete Marije, ki je kapljalo nanje, ko je na begu iz Egipta dojila otroka. Pegasti badelj je zelo stara zdravilna rastlina. Priporočajo jo pomembne srednjeveške knjige o zdravilih, npr. Matthiolusova Knjiga o zeliščih iz 1626 „proti zbadanju pri zlatenici“ ali Knjiga o zeliščih Adama Lonitzerja (=Lonicerus) iz 1679, ki pravi, da je „dober pri vnetju jeter“.

Legenda

Pravijo mu tudi Marijin osat, kar izvira iz legende. Devica Marija naj bi iskala miren kraj za dojenje otroka. Marijin osat je to opazil in zaščitil mater in otroka z listi. Nekaj kapljic mleka je padlo na liste in zato imajo listi danes bele lise in črte.

Botanične značilnosti 

Pegasti badelj spada med nebinovke (Asteraceae). Je velika rastlina, ki zraste med 70 in 150 cm. Ima pokončno steblo, belo lisaste podolgovate liste z rumenimi bodicami na robovih. Cvetovi so škrlatno rdeče barve. Rastlina cveti od junija do septembra.

Nahajališče

Pegasti badelj izhaja iz Sredozemlja in je razširjen od Iberskega polotoka do južne Rusije, severne Afrike in Male Azije. Zanesel je tudi v Južno in Severno Ameriko ter v južno Avstralijo. V srednji Evropi je včasih divji. Rad ima sončna, suha kamnita pobočja, robove poti, melišča in pašnike.

Predelava

V medicinske namene se uporabljajo zel in posušeni plodovi brez kodeljice. Soplodja se pobirajo, tik preden so popolnoma zrela v avgustu ali septembru, pustijo dozoreti in z mlatenjem izločijo semena.

A.Vogel pripravlja alkoholni macerat iz nezdrobljenih plodov. Tako je zagotovljeno, da se silimarin, ki je v lupini ploda, izluži, ne da bi se izločilo tudi mastno olje ploda. Manj običajna je priprava čaja iz celih plodov, ki mora stati namočen najmanj 10 minut. V Franciji so zelo priljubljeni mladi listi, še zaprte cvetne glavice in korenine rastline kot zelenjava.

Uporaba

Za zdravilno uporabo so primerni pripravki iz zrelih plodov, predvsem visoko koncentrirani suhi izvlečki. Farmakološko najpomembnejše učinkovine so flavonoidi, flavonolignani (silimarin) in mastno olje.

Nekoč so pegasti badelj uporabljali pri zbadanju v rebrih, boleznih vranice, malariji, migreni, morski bolezni, krčnih žilah, prebavnih motnjah, žolčnih obolenjih, zlatenici, maščobni okvari jeter, toksičnih obolenjih jeter, kroničnih vnetjih in cirozi jeter, pa tudi kot protisredstvo pri zastrupitvi z mušnicami.

Danes se uporaba pripravkov s pegastim badljem priporoča za zdravljenje toksičnih okvar jeter in kot dodatno sredstvo pri kroničnih vnetjih in cirozi jeter.

Silimarin ima prav tako zaščitni učinek pred številnimi vplivi, ki škodujejo jetrom. Krepi celično steno in tako preprečuje vstop strupov v celico, poleg tega pa spodbuja obnavljanje jetrnih celic.

Učinkovina silimarin ni topna v vodi, zato uživanje čaja pri obolenjih jeter ni učinkovito.

Pegastega badlja ne uživajte, če ste alergični na rastline iz družine košaric.