Izkušnje z ehinacejo

V knjigi Ljudski zdravnik Alfred Vogel pravi: »Pri zdravljenju ran sem si pridobil zanimive izkušnje. Ko sem nekoč v ranem jutru kosil, sem zdrsnil po strmini naše tratice, kajti bila je rosa, in sem se pri tem hudo usekal v levo nogo. Ker sem si pri tem ranil najbrž še manjšo arterijo, je rana hudo krvavela. Praviloma si sperem rano vedno z nerazredčenim Molkosanom, kajti ta naravni izdelek mlečne kisline se je pri tem odlično obnesel. Zdaj pa sem hotel poskusiti Echinaforce in sem zato položil na krvavečo rano kos vate, namočen v tinkturo Echinaforce, natrgal na vrtu še sveže liste ameriškega slamnika in še te položil na rano. Nato sem vse skupaj povil z gazo. čeprav je kri povoj premočila, pa sem previdno le lahko hodil okrog in še naprej opravljal najnujnejša opravila na prostem. Ko rana ni več krvavela, sem povoj povezal s starim robcem in sem že lažje hodil naokoli. čez noč sem pustil vse skupaj nedotaknjeno, sem se pa pripravil na navadne težave. Proti pričakovanju nisem čutil skoraj nobenih bolečin. Znano kljuvanje, ki navadno spremlja večje rane, se ni začelo. To me je veselilo. še posebno močno sem se razveselil čudovite dejavnosti te preproste rastline. šele čez tri dni sem povoj previdno odlepil, da ne bi zmotil 5 cm dolge rane. Odrezana je bila skoraj vsa blazinica pod palcem. Le tretjina zgornjega roba blazinice se je še držala. Po opisanem zdravljenju pa se je vse lepo zlepilo. Vnovič sem položil na rano svežo vato, namočeno v Echinaforce. Tudi presne liste ameriškega slamnika sem dodal, prav kakor delajo Indijanci. Presenetilo me je čudovito delovanje. Brez vnetja in praktično brez bolečin se je rana lepo zacelila. Imel pa sem žal smolo, da mi je eden mojih uslužbencev pri delu v gozdu s težkim čevljem stopil prav na rano. Ta neprevidnost me je umljivo bolela. Videl sem vse zvezde. Rana se mi je spet nekoliko odprla in začela narahlo krvaveti. Nova obloga tinkture Echinaforce pa jo je umirila in premostila nerodnost v sorazmerno kratkem času. Priznati moram, da so me vse dobre izkušnje s to rastlino močno razveselile, in prepričan sem, da bodo zdravila, ki nam jih dajejo subtropska področja, v biološki medicini igrala še veliko vlogo. Razveseljivo je tudi dejstvo, da ameriški slamnik uspeva ne le v subtropskih krajih, temveč tudi pri nas (op. v Švici). Vzgojil sem jo še v Teufnu in Engadinu in zelo dobro uspeva. Močno engadinsko sonce prispeva, da je rastlina še učinkovitejša kakor v dolini, kajti sončno sevanje je v bolj južnem Engadinu mnogo močnejše in po moči bližje mehiškemu soncu.

Možnost, da bi dobili iz rastlinskega sveta dragocena in neškodljiva zdravila, je gotovo mnogo večja, kakor dandanes menijo celo v krogih poznavalcev. Zato bi bilo zaželeno, da bi se raziskave preusmerile od čisto kemijskih bolj na rastlinsko biološko področje. Bilo bi treba tudi svetovati, da bi si pobliže ogledali znanje o zeliščih takoimenovanih neciviliziranih narodov, namesto da ga s prezirom odklanjamo. Resni preskus njihovih izkustvenih zakladov bi nam prinesel marsikaj koristnega.«

Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Ljudski zdravnik.