Arnika – gorska arnika

Zgodovina

Arnika je gorska rastlina, kar je razvidno tudi iz pridevnika »montana« (v latinščini mons pomeni gora, montana pa gorska). Staro nemško ime »Wohlverlei« (daje dobro) kaže na njene posebne zdravilne učinke. Drugi nemški ljudski izrazi, kot so »Fallkraut« (zel za padec) ali »Bruchkraut« (zel za zlom), neposredno kažejo na uporabo za zdravljenje poškodb s topim predmetom. Arnika je prešla v splošno uporabo šele v novem veku (v 17. stol.). Uporabljali so jo do te mere, da so jo v srednji Evropi skoraj iztrebili in je še danes na seznamu ogroženih vrst. Iz tega razloga, pa tudi zato, ker je pravo gorsko arniko težko vzgajati, so v Nemčiji uradno odobrili uporabo severnoameriške bleščeče arnike v zdravstvene namene.

Botanične značilnosti

Arnika je zelnata trajnica, ki zraste od 20 in 70 cm visoko. Cvetne koške nabiramo od maja do junija, jih na hitro posušimo in hranimo na temnem mestu. Steblo je žlezasto in dlakasto, z enim cvetnim koškom. Listi so pritlehni in rozetasti. Rumeni cvetovi se pojavijo med mesecem majem in avgustom. Za zdravilno uporabo so primerna posušena socvetja. Farmakološko pomembne sestavine so seskviterpenski laktoni, flavonoidi, kumarini, derivati kavne kisline in eterično olje.

Nahajališče

Arniko najdete po vsej Evropi na svetlih gozdnih jasah, planinskih travnikih in pašnikih ter v visokih barjih. Ponekod je zaščitena rastlina.

Uporaba

Arnika se v ljudskem zdravilstvu uporablja pri krvavitvah maternice, vnetjih srčne mišice, aterosklerozi, angini pectoris in poškodbah s topimi predmeti.

Pater Simon Ašič o arniki

Arnika že od nekdaj velja za učinkovito ljudsko zdravilo. Pater Simon Ašič je zapisal, da arnika ne bi smela manjkati v nobeni hiši. Deluje podobno kakor kamilica in ognjič, le da je mnogo močnejša. Najbolje jo je uporabiti kot tinkturo. Nikoli je ne kuhamo, pač pa samo parimo. Uporabljamo jo predvsem zunanje. Notranje jo jemljemo zelo previdno, zmerno in pod zdravniškim nadzorom, saj bi utegnila škodovati srcu. Ker je njeno delovanje zelo močno, jo namakamo v razmerju 1:10 ali še več, jemljemo pa 2-3 kapljice na kozarec vode.

Tinktura arnike velja za odlično razkužilo in prva pomoč pri ranah vseh vrst, tudi gnojnih. Uporabljamo jo za vrste poškodb, kot so udarnine, zmečkanine. Pospešuje celjenje ran.

Uporaba kot obkladek z gazo: Vzamemo čajno žličko tinkture na pol litra prekuhane vode, da ne prihaja do draženja kože ali vnetja.

Uporaba s t.i. arnikovim cvetom: Arnikov cvet pripravimo iz 30 g cvetov, ki jih namočimo v 70 g alkohola. Tinkturo vtiramo pri revmi.

Notranja uporaba: Uporabimo največ 2-3 kapljice na kozarec vode za zdravljenje ledvic, srca in želodca. Obnese se tudi pri zastrupitvi z gobami, vendar pri tem (ali vsakršni drugi zastrupitvi) obvezno nemudoma poiščemo zdravniško pomoč.

Alfred Vogel o arniki

Zapise o arniki najdemo tudi v Ljudskem zdravniku Alfreda Vogla, kjer jo omenja kot pomoč pri venah, posebej pri zastoju krvi, poškodbah ter proti bolečinam pri oteklinah. Presenetljivo dobro naj bi učinkovala tudi na regresivni razvoj ženskih spolovil po porodu. Z arniko bi lahko že pred porodom učinkovito vplivali na zastoj krvi ali tega celo odpravili.  Tudi pri visokem pritisku, celo pri možganski kapi, pri srčnih motnjah zaradi venskega zastoja ter pri vseh motnjah, povezanih z venskim zastojem, arnika deluje odlično in zanesljivo. Tudi pri odprtih nogah arnika deluje zelo ugodno, vendar pa se tu izvleček pripravlja iz koreninic in ne iz cvetov, saj so ti namenjeni zgolj za zunanjo uporabo, še piše Alfred Vogel.

Svetoval jo je tudi v homeopatski obliki. V visokih potencah naj bi arnika odlično delovala pri poapnenju žil. Arniko D30 po njegovih priporočilih dajemo v obliki injekcij ali pa damo v kozarec vroče vode 10 kapljic arnike, ki jo čez dan dan pijemo po požirkih.

Alfred Vogel je iz cvetov arnike pripravljal zdravilo Atrogel in po njegovi recepturi zdravilo še danes izdelujejo v podjeju A.Vogel v Švici. Posebnost zdravila je v tem, da je narejeno iz svežih cvetov arnike, kar na sploh velja za vsa Voglova zdravila – sveže, ekološko vzgojene rastline, ki se v zdravilo pretvorijo zelo hitro po nabiranju rastlin. V zdravilu Atrogel so le brezhibni cvetovi (ne pa tudi drugi deli rastline), brez prisotnosti poškodovanih, uvelih ali kako drugače nepopolnih cvetov arnike.

Atrogel - proti revmi, bolečinah v sklepih in mišicah

Kaj o arniki pravi sodobna znanost?*

Z randomizirano, dvojno slepo raziskavo na 204 pacientih z osteoartritisom na področju prstov so pri zdravilu raslinskega izvora Atrogel potrdili primerljivo učinkovitost s 5-odstotnim ibuprofen gelom (Optifen).

Arniko so preučevali tudi pri delovanju na celjenje podplutb. V primerjavi 20-odstotne arnike, parafinskega mazila, 1-odstotnega vitamina K v kombinaciji z 0,3-odstotnim retinolom in 5-odstotnega vitamina K je bil pripravek iz arnike veliko boljši kot placebo ter parafinsko mazilo in 1-odstotni vitamin K. Njene učinke je presegel vitamin K v 5-odstotni koncentraciji.

Zanimiva je še raziskava na 48 pacientih, ki je primerjala arniko in kortikosteroidna zdravila pri postoperativnem okrevanju. Uživanje homeopatskega pripravka arnike je bilo pri zmanjševanju edema enako učinkovito kot intraveznozna uporaba kortikosteroidnega zdravila deksametazon, ki ji je sledilo 6-dnevno peroralno uživanje metilprednizona (Medrol). Pri zmanjševanju podkožnih krvavitev pa arnika ni pokazala učinkov.

*Viri do študij so navedeni v knjigi Naravne rešitve za bolečine (Sanja Lončar et.al.).

Ali ste vedeli?

Rastline imajo močno energijsko delovanje, kar je morda najbolj očitno prav pri arniki. V homeopatskih pripravkih z visokimi potencami namreč ne moremo govoriti, da delujejo s svojim snovnim telesom oz. z učinkovinami, ker teh pri takšnih razredčitvah ni več možno zaznati. Zapis, ki ga arnika pusti v vodi in ki se s potenciranjem še okrepi, pa je kljub temu tako močan, da je delovanje homeopatskih pripravkov iz arnike naravnost osupljivo. Še več – arnika je eden najpogosteje uporabljenih homeopatskih pripravkov. Povpraševanje po njem je tako veliko, da samo pri nemškem veleproizvajalcu homeopatskih zdravil DHU (Deutsche Homöopatische Union – nemška homeopatska zveza) letno proizvedejo kar 1500 litrov arnikine tinkture.

Po Pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je uvrščena v kategorijo Z (zdravila). Uradno je priporočena zunanja uporaba arnike pri poškodbah s topimi predmeti, bolečinah v mišicah in sklepih ter pri vnetju sluznice v ustni votlini in žrelu, pri kožnem vnetju in pikih žuželk.

Literatura:

Alfred Vogel: Ljudski zdravnik
P. Simon Ašič: Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin
Sanja Lončar et al.: Naravne rešitve za bolečine v mišicah, sklepih, hrbtenici, kolenih …