Salvia officinalis

Zgodovina

Beseda salvia izhaja iz latinske besede salvare, kar pomeni zdraviti. Žajbelj je že v starem Rimu užival velik ugled kot dragocena zdravilna rastlina. Najverjetneje je v 6. stoletju prišel v Srednjo Evropo preko Alp v prtljagi benediktinskih menihov. Od takrat so ga vzgajali v samostanskih vrtovih. V srednjem veku je postal zelo priljubljena začimba in ta status je ohranil vse do danes.

Botanične značilnosti

Žajbelj je grm, visok do 40 cm in ima številna stebla. Ta so spodaj olesenela in štiriroba. Listi so eliptični, na kratkih pecljih ali sedeči. Na steblu so listi nasprotno nameščeni, zelenkasto sivi in po listnem robu drobno napiljeni. Vsi nadzemni deli so prerasli z dlakastimi žlezicami, ki izločajo eterično olje. To rastlino varuje pred izsušitvijo v močni poletni vročini. Cvetovi so vijoličasti, na koncih stebel pa se zbirajo v rahel grozd. V njih nastaja obilo medičine, zato je cvetoči žajbelj imenitna paša za čebele, žajbljev med pa je zelo zdravilen. Ves žajbelj ima močan, dišeč vonj in je nekoliko grenkega ter trpkega okusa. Cveti od junija do konca julija.

Nahajališča

Pri nas žajbelj raste po vrtovih, v naravi pa po suhih predelih južne Evrope in po obrežjih Sredozemskega morja. Tudi pri nas v obmorskih krajih na suhih in kamnitih tleh raste divji žajbelj.

Uporaba

Nabiramo liste in cvetne vršičke in sicer tik preden se rastlina razcveti. Žajbelj vsebuje eterično olje, z glavnimi učinkovinami tujonom, cineolom in kafro; čreslovine, triterpene, grenke snovi, beljakovine, škrob, sluzi, smole, rudninske snovi… Vse te snovi delujejo kompleksno, na dihala in prebavila delujejo antiseptično in ženejo na vodo. Zavirajo potenje, še zlasti v času menopavze, pospešujejo krvni obtok in pomirjajo živčni sistem. Vse to koristi ljudem, ki so zaradi svojega dela preobremenjeni in preutrujeni. Zunanje se žajbelj uporablja pri manjših poškodbah in vnetjih kože, kot sredstvo za izpiranje in grgranje pri krvavečih dlesnih, vnetju ustne in žrelne sluznice ter pri vnetju žrela.

Opozorilo!

Prevelika količina žajblja je zaradi visoke vsebnosti tujona strupena za osrednje živčevje. Tujon je živčni strup, ki se nakopiči predvsem v alkoholnih izvlečkih. Pri dolgotrajni uporabi ali prekomernih odmerkih lahko pride do občutka vročine in omotičnosti, pospešenega bitja srca in epileptičnih krčev. V čajih in sredstvih za grgranje z vodo se tujon ne izloča. Žajblja naj ne uživajo nosečnice in doječe matere, saj še ni ustreznih znanstvenih izsledkov o škodljivosti. Po nekaterih podatkih naj bi povzročil spontani splav. Zavira pa tudi tvorbo mleka, zato naj se ga doječe matere izogibajo.

Ali ste vedeli…

• da eterično olje žajblja uporabljajo v proizvodnji parfumov, iz listov pa pridobivajo rumeno barvilo, s katerim barvajo volno na rjavo?
• da so ga uporabljali že Egipčani, nato Grki in Rimljani, v srednji Evropi pa so ga začeli gojiti po zaslugi Karla Velika?
• da naj bi bil najboljši žajbelj na svetu dalmatinski?
• da bližina žajblja odvrača škodljivce od sosednjih rastlin?