So »slabe« maščobe res slabe?

Kljub večdesetletnem prepričanju, da je bolje uživati manj nasičenih maščob (manj masti, masla,…) oz. uživati domnevno bolj zdrave maščobe, kot so rafinirana rastlinska olja in trans maščobe, se težave z aterosklerozo, ki lahko vodi v srčni infarkt ali možgansko kap, niso zmanjšale. Več kot 80 let nazaj je Ameriško združenje za srce (AHA) za revijo The Time izjavilo, da bomo aterosklerozo izkoreninili do leta 2000, če se bomo resno držali prehrambenih smernic in vsem starejšim od dveh let omejili uživanje nasičenih maščob in holesterola. Danes, ko se piše leto 2015, se večina ljudi širom po civiliziranem svetu boji kakršnih koli maščob, mnogi ne uživajo nasičenih maščob, uporabljajo se zlasti rafinirana rastlinska olja (sončnično, repično, koruzno,…) in margarine,… srčni infarkt in možganska kap pa bolj kot kdaj koli ostajajo na samem vrhu lestvice vzrokov smrti skoraj po vsem svetu. Človek ob tem ne more, da ne pomisli, ali je  nemara s strategijo boja proti domnevno  »slabim« maščobam nekaj narobe? Poglejmo nekaj manj poznanih resnic o tem, več pa si lahko preberete v novi knjigi Resnice in zmote o holesterolu, ki jo lahko prelistate tukaj.

V času, ko so eni odsvetovali, so drugi priporočali nasičene maščobe

Zanimivo je, da je v času, ko je Amerika snovala smernice o načrtnem zmanjševanju uživanja nasičenih maščob in holesterola, da bi znižala krvni holesterol, Japonska spodbujala k večjemu uživanju teh živil. Japonski zdravniki so namreč bolnikom svetovali, naj dvignejo krvno raven holesterola, saj prenizka raven vodi v nevarno hemoragično možgansko kap! Torej Japonci so že takrat vedeli, da je nižanje krvnega holesterola lahko nevarno početje, na kar so opozarjali tudi ugledni ameriški znanstveniki kot je npr. Edward. H. Ahrens jr. Zavzet raziskovalec maščob je že takrat opozarjal (a kot vidite zaman), da pomanjkanje maščob lahko močno načne naše zdravje. Posledice ob pomanjkanju teh naj bi utrpeli naši možgani, ki so v 70 % sestavljeni iz maščob. Posledice naj bi čutili tudi na živčevju, saj maščoba deluje kot nekakšen izolator oz. zaščita živčevja. Slabo pa naj bi se v bistvu pisalo vsem telesnim celicam, saj je maščoba skupaj s holesterolom glavna sestavina sleherne celične membrane. Že s spremembo razmerja nasičene/nenasičene maščobe pa se, kot je opozarjal Ahrens, lahko nevarno spremeni tudi prepustnost celičnih membran in s tem izmenjava snovi (glukoze, hormonov, bakterij, virusov,…) preko njih. A ne glede na opozorila znanstvenikov, so se postavljene prehranske smernice, ki podpirajo nižanje krvnega holesterola, iz Amerike razširile domala po vsem svetu. A zanimivo je, da je tam, kjer so še naprej uživali veliko nasičenih maščob in holesterola (kot npr. v Franciji), umrljivost zaradi srčno-žilnih obolenj ostala zelo nizka.

Prebivalstvo, ki zaužije največ nasičenih maščob, ima najmanj težav z ožiljem…

Zanimiva je ugotovitev švedskega zdravnika dr. Andreas Eenfeldta, da imajo v državah, kjer pojedo največ  nasičenih maščob, tudi najmanj težav z ožiljem in obratno. Med države, kjer pojedo največ nasičenih maščob in je umrljivost zaradi srčno-žilnih obolenj najmanjša, tako sodijo Francija, Švica, Holandija, Nemčija, Avstrija, Finska, Anglija itd.  Med vsemi naštetimi državami pa prednjači prav Francija, zaradi česar je v javnosti postala poznana kot francoski paradoks. A kot vidite, Francija ni edina – takšnih paradoksov je več in celo zelo blizu nas, le da ne vemo zanje. Da se nam nasičenih maščob ni potrebno bati, pa so dokazali tudi s številnimi študijami.

Raziskave, ki razkrivajo »nedolžnost« nasičenih maščob…

Obstajajo številne raziskave, ki nasičene maščobe razbremenjujejo obtožb, a žal se tudi o tem malo govori.

Npr. v raziskavi na 643 226 osebah so dokazali, da ni nobene povezave med nasičenimi maščobami in srčnimi obolenji (Association of Dietar, Circulating, and Supplement Fatt Acids With Coronar Risk: A Systematic Review and Meta-analysis. Rajiv Chowdhur, MD, PhD et al.).

V neki drugi raziskavi so dokazali celo, da uživanje nasičenih maščob povezujejo z zmanjšanim tveganjem skupnih smrti zaradi možganske kapi, kot tudi z manjšim tveganjem smrti zaradi hemoragične ali celo ishemične kapi (Dietary intakeof saturated fatty acids and mortality from cardiovascular disease in Japanese: the Japan Collaborative Cohort Study for Evaluation of Cancer Risk Study. Kazumasa Yamagishi et al.).

Zanimiva je tudi študija na 48 835 pomenopavznih ženskah, ki v osmih letih prehranjevanja z manj maščob in več sadja, zelenjave in žit ni mogla dokazati, da takšna prehrana zmanjša nevarnost za srčno žilna obolenja in možgansko kap (Low-Fat Dietary Pattern and Risk of Cardiovascular Disease The Womens Health Initiative Randomized Controlled Dietary Modification Trial. Barbara V. Howard, PhD et al).

Presenečeni? Verjetno se zdaj še bolj sprašujete ali so domnevno »slabe« maščobe res tako slabe, kot smo mislili?

Nasičene maščobe res dvigujejo holesterol v krvi, a brez panike, prosim…

Nasičene maščobe, kot je svinjska mast, kokosova mast, maslo, polnomastni mlečni izdelki, mastno rdeče meso … naj bi torej sodile med »slabe« maščobe, katerim se moramo kar se da izogibati. Te naj bi, kot so nas učili, nevarno dvigovale slab holesterol v krvi in tako povzročale usodne zamašitve ožilja srca ali možganov.

A v tem je resnica le to, da nasičene maščobe res lahko dvigujejo nivo holesterola v krvi, a zaradi tega ne nastane srčni infarkt ali možganska kap. Namreč kvalitetne nasičene maščobe ne dvigujejo slabi LDL (kot so nas desetletja prepričevali) temveč dobri LDL! Prav ste prebrali.  Kvalitetne nasičene maščobe dvigujejo dobri LDL, ki za ožilje ni nevaren. Naj pojasnim. Tako kot smo se pred časom naučili, da ni ves »holesterol« v krvi slab, temveč da znotraj skupnega »holesterola« najdemo slabi LDL holesterol in dobri HDL holesterol, tako se danes ve, da znotraj LDL holesterola obstajajo dobre in slabe različice LDL holesterola in tudi znotraj HDL holesterola  dobre in slabe različice HDL holesterola. Prvič slišite? Razumljivo, saj se o tem zelo malo govori, kljub temu, da so o obstoju le teh vedeli že davno nazaj…

Naj razjasnimo še zmoto, ki je danes še vedno v uporabi: HDL ali LDL nista holesterola temveč le vozili, ki po krvi prevažata isti holesterol po začrtanih linijah, podobno kot se mi z enim avtobusom odpeljemo do ene točke, z drugim pa do druge. Torej holesterol se po krvi lahko prevaža z LDL ali pa s HDL vozilom.

Novejša spoznanja tako razkrivajo, da kadar imamo v krvi več dobrega LDL kot slabega, je to za ožilje dober znak. Za dobri LDL je namreč značilno, da je velik in puhast, poln holesterola in antioksidantov ter tako mnogo bolj odporen na poškodbe s strani prostih radikalov in glukoze. Slednji, kot nevihta na cesti, lahko v krvi prežijo na vozila za holesterol in v kolikor so ta že v osnovi občutljiva, jih zlahka poškodujejo (oksidirajo ali glikirajo), kar pa lahko povzroči verižne težave na ožilju.

Drugače je kadar se razmerje moči obrne v prid slabemu LDL. Ta, zanimivo, med drugim nastane kot posledica napačnega načina prehrane z manj maščobami in več enostavnimi ogljikovimi hidrati. Raziskovalci ugotavljajo, da je slab LDL tki. majhen, gost LDL, reven z antioksidanti in kot tak tudi bolj občutljiv na oksidacijo in glikacijo, zaradi česar lahko trpi tudi naše ožilje. Za oksidiran ali glikiran LDL je namreč znano, da se lahko nevarno približa stenam krvnih žil, se vanje zaleti in povzroči težave, poznane kot ateroskleroza. Ker standardna testiranja holesterola ne ugotavljajo zgoraj omenjenih različic LDL vozil, si več o izbiri ustreznih testiranj lahko preberete v že omenjeni knjigi.

Kot vidite, domnevno »slabe« maščobe niso v resnici slabe. A to še ne pomeni, da zdaj lahko brez zadržka vsepovprek uživamo nasičene maščobe. Tudi tu je potrebna preudarnost in predvsem pazljivost pri izbiri kvalitetnih nasičenih maščob, o čemer si lahko prav tako več preberete v knjigi Resnice in zmote o holesterolu.

Tekst: Adriana Dolinar