Skrb za otročičke v jaslih

Alfred Vogel je iz lastne izkušnje pisal tudi o tem, kako preprosto je to enako navdušenje mogoče vzbuditi pri otrocih, če jim le dopustimo, da postanejo mali vrtnarji in jim v vrtu namenimo prostorček, kjer lahko gojijo svoje rastline. Njemu so ljubezen do rastlin privzgojila oče in babica, zato se je še kako dobro zavedal, kako zelo je pomembno, da tudi mlajšim generacijam prenesemo ljubezen do rastlin.

„Otrok, ki se je naučil doživljati čudež stvarjenja, se bo naučil ljubiti vse naravno. Takšen otrok se bo resnično zavedal, kaj življenje v resnici je. In za to zadostuje že majhna krpica zemlje.... Iz nekaterih semen bodo zrasle redkvice, iz drugih čudovit korenček. Vse to je še toliko boljšega okusa, če zraste na otrokovem vrtu.“

In zanimivo – večina otrok bo z veseljem zaužila, kar je pridelala sama.
Pri nas rastline gojimo sami, zato da jih lahko predelamo v roku 24 ur po spravilu. S tem ravnanjem smo hkrati prijazni do okolja, ohranjamo pa seveda tudi popoln nadzor nad ekološko pridelavo. Vztrajamo tudi na tem, da ohranjamo lastno seme. Veste, zakaj?

Če želimo proizvajati najboljše izdelke iz svežih rastlin, potrebujemo najbolj zdrave rastline. Vse se prične pri zdravem, močnem semenu, kar dosegamo na dva načina.

1. Svoje seme dobro poznamo. Vsako seme sicer nima svojega imena, vemo pa, od kod prihaja, kako je bilo vzgojeno, kakšna je njegova preteklost. Zato je Alfred Vogel vztrajal, da semena pridelujemo sami v Roggwilu.

2. Čeprav imamo najboljše seme, se vsako ne razvija enako dobro v primerjavi z njegovimi sorojenci. Nekateri med njimi so šibkejši in zato bodisi ne kalijo dobro ali pa se iz njih ne razvijejo zdrave rastline. Slabotnejša semena so lažja in manjša, zato takšna s pomočjo našega „semenskega kromatograma“ izločimo.
Da razpolagamo z najmočnejšim in najbolj zdravim semenom, tako vemo, še preden vzkali.

V rastlinjakih rokujemo z veliko raznolikimi semeni različnih rastlinskih vrst, ki so različnih oblik in velikosti. Največja semena imajo artičoke, njeni sejanci razvijejo globoke korenine. Najmanjša pa pripadajo tavžentroži, kjer sto tisoč semen tehta komaj en gram.

Najprej posejemo ameriški slamnik in šentjanževko. Rastlini sodita med najbolj priljubljeni v naboru vseh, ki jih uporabljamo mi, hkrati pa sta dovolj trdoživi, da ju posejemo bolj zgodaj na prosto, preden se jima pridružijo bolj toplokrvni sredozemski sestrične in bratranci. Semena žajblja, artičoke, spilantesa in mnoga druga imajo raje toplejše vreme, zato jih sejemo konec marca.
V Švici je v tem delu leta kljub vsemu še vedno precej hladno, zato moramo uporabiti nekaj toplote, da semena lahko kalijo. Po sejanju jih prenesemo v majhno, temno in toplo sobo. Majhno zato, da ne ogrevamo vsega rastlinjaka. Semena skalijo v štirih do petih dneh.

Tudi potem, ko skalijo, je zelo pomembno, da zelo skrbno pazimo na zdravje malih rastlinic. Čeprav je zunaj še vedno mrzlo, poskrbimo za to, da je v rastlinjaku dovolj svežega zraka.

Steklo v rastlinjaku je bleščeče čisto, kar omogoča, da čezenj pride čim več svetlobe in toplote. Kjer je steklo umazano in zamegljeno, se ustvarja več vlage, v takem okolju pa se plesni in insekti dobesedno razživijo. Kdor se poteguje za mesto čistilca stekel v Roggwilu, mora ob temu zagotovo delovati z vsem srcem!

Kljub temu občasno imamo težave z določenimi insekti, ki jim koreninice mladih rastlin nadvse teknejo. Ob skrbnem opazovanju rastlin to hitro opazimo in na pomoč pokličemo koristne , osi podobne žuželke, ki jih z veseljem pospravijo za kosilo. Eden izmed temeljev ekološkega vrtnarjenja je tudi ta, da se za vzpostavitev naravnega ravnovesja poslužujemo naravnih metod, hkrati pa je to še nadvse praktično in učinkovito.

Nekaterih rastlin v Švici ne moremo razviti iz semen. Tako marca prejmemo gomolje vražjega krempeljca iz polpuščave Kalahari, od koder rastlina izvira. Ker ne raste nikjer drugje na svetu, je se veda ne moremo pridelovati na bujnih švicarskih pašnikih ali v naših zelenih gorah.

Še ena izbirčna rastlina, ki noče rasti pri nas, je žagastolistna palma ali palmeto. Ta vrsta palme uspeva le na Floridi. Olje iz njenih plodov uporabljamo za zdravilo Prostasan, ki pomaga pri povečani prostati.

Alfred Vogel je dejal, da bodo nekatere rastline pri nekaterih ljudeh uspevale bolje kot pri drugih. Čeprav je jasno, darastline najbolj potrebujejo gnojilo in vodo, je Vogel predpostavil, da odločujočo vlogo pri vrtnarjenju igra ljubezen, ki jo namenjamo negi rastlin. „Ljudje, ki ne gojijo ljubezni do rastlin, zanje tudi ne skrbijo ustrezno. Zato ne preseneča, da rastline pri njih ne uspevajo.“
Nič čudnega torej, da naši vrtnarji, ki jih je učil še Alfred Vogel, tako dobro skrbijo za te male rastlinske otročičke, ki so ta trenutek še v jaslih.