Starejša generacija v vrhunski kondiciji

Januarja 2014 je 102-letni Francoz Robert Merchand s skoraj 27 kilometri postavil nov svetovni časovni rekord v kolesarjenju znotraj njegove starostne skupine. Enako star je tudi najstarejši nekdanji maratonski tekač na svetu, Fauja Singh. Kot prvi stoletnik je progo pretekel v nekaj manj kot osmih urah in pol in to kljub temu, da se je prvega maratona udeležil šele pri 89 letih.

Nikoli prej v boljši formi

Seveda sta oba moška izjemi, ki pa kljub vsemu potrjujeta, da ukvarjanje s športom v osnovi ni odvisno od starosti. To dokazuje vedno več preko petdeset let starih oseb, ki se udeležujejo tekov v puščavi, triatlonov, tekmovanj v lahki atletiki. Nemško prvenstvo v lahki atletiki, katerega se letno udeleži preko 3000 tekmovalcev, ima od leta 2014 novo starostvno skupino za 90 in več stare osebe, svetovno kolesarsko združenje pa je po Merchandovi prvi zmagi leta 2012 dodalo točkovanje za kategorijo sto let plus. Vedno več je športnih prireditev, na katerih se v različnih disciplinah med samo pomerjajo starejše osebe. Razvrščeni so v različne starostne kategorije, osebe, ki imajo preko osemdeset let, pa so največkrat vse v isti kategoriri, saj ni dovolj konkurence. Znanstveniki so si enotni – generacija 60-letnikov in starejših je v boljši formi kot kdajkoli.

Šport pomaga

Športno udejstvovanje ne pripomore le k vitkejšemu stasu, temveč ščiti tudi pred srčnimi obolenji, rakom dojk in črevesja in diabetesom. Raziskovalci londonske ekonomske fakultete in standfordske univerze so preučili klinične podatke 300 000 oseb v povezavi z gibanjem in smrtnostjo. Pri tem so ugotovili, da šport lahko v zgodnjem stadiu diabetesa in srčno-žilnih obolenj ščiti enako učinkovito kot običajna zdravila.

Gibanje pripomore k zmanjšanju povečanih vrednosti krvnih maščob in krvnega sladkorja, zmanjševanju maščobnih oblog na trebuhu in jetrih in manjšemu utripu v fazi mirovanja. Osebe, ki se redno ukvarjajo s športom, spodbujajo tvorbo možganskih snovi v hipokampusu in motoričnem arealu. Redno gibanje spodbuja prekrvavitev možganov, s tem pa tudi boljši prenos kemičnih prenašalcev. Športniki so tudi pametnejši!

Strah pred boleznijo

V Švici se 30 do 45 odstotkov oseb med 65 in 74 leti s športom ukvarja večkrat tedensko, v Nemčiji je takšnih 21 odstotkov (v starostni skupini med 65 in 85 let). Del njih po upokojitvi išče ponoven izziv. Tako tudi denimo Manfred Klittich (77 let), ki se vse do pokoja ni prav veliko ukvarjal s športom. Šele potem, ko je za demenco zbolela njegova mati, se je zbal za svoje zdravje in povsem spremenil način življenja. Leta 2013 je že dvanajstič osvojil „Ironman-a“ na Havajih (skoraj štiri kilometre plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka) in trenutno sodi med najbolj uspešne triatlonce znotraj svoje starostne skupine.

Pogosto ljudi k športu vzpodbudi strah pred težkimi boleznimi in smrtjo. Športni raziskovalec Ingo Froböse s fakuletete za šport v Kölnu pravi, da imamo opravka z drugo puberteto, v kateri se spremeni ravnovesje hormonov in marsikoga privede do pravcate razposajenosti. Ljudje se sprašujejo, kaj jim bo življenje še prineslo – motor, potovanje okrog sveta, morda maraton?

Tudi Charles Euster (94) se je s tekmovalnim veslanjem pričel ukvarjati pozno. V mladih letih se je sicer veliko ukvarjal s športom, a mu življenjske obveznosti pri 40 letih tega niso več dovoljevale. Pri 85 letih se je znašel v krizi, bil je prekomerno težak, imel je težave s hrbtenico in povešeno kožo. Nečimrnost, kot sam pravi, mu je rešila življenje. Odločil se je, da bo sam nekaj ukrenil in najel je osebno trenerko. Zahvaljujoč njej in intenzivnemu treningu za moč in gibanje ni obvladal le težav s hrbtenico in bolečin v ramenih, temveč se odtlej počuti v boljši formi in bolj zdrav kot kdajkoli.

Šport ni rezerviran le za moške

Običajno se za šport v pozni starosti prej odločijo moški, vendar se povečuje tudi delež žensk. Ruth Helfenstein (83) do svojega 58. leta nikoli ni tekla, pa tudi sicer se s športom ni prav dosti ukvarjala. Ljubezen do moškega jo je privedla do ukvarjanja z lahko atletiko in odtlej se redno udeležuje mednarodnih tekmovanj v Severni Ameriki, Južni Afriki, Kitajski, Evropi. Tudi ona je zelo ambiciozna in si želi stopničk, kar pa ji resnično pomeni največ, so vsa nova prijateljstva, ki jih sklene na tej poti.

Ker so starejši danes dlje časa storilnostno sposobni, je seveda logično, da sta dlje prisotni tudi misel o aktivnem življenju in veselje do tekmovanja. Športni sociolog Markus Lamprecht meni, da poleg demografskega razvoja na ukvaranje s športom v poznejši starosti vpliva tudi individualizacija družbe, v kateri se vsakdo želi dokazati samemu sebi in se osebno razvijati tudi znotraj prostega časa. Veselje, da lahko postaneš del nekega dogodka, da prideš do meja svojih sposobnosti, da srečuješ prijatelje in ljudi, ki razmišljajo podobno, da si morda boljši od marsikoga mlajšega – vse to pozitivno vpliva na doživljanje življenja pri starejših. In kdor si te želje uresniči, stori nekaj dobrega tudi za svoje psihično zdravje.

V lovu za rekordi

Še pred dvajsetimi leti so bili zdravniki mnenja, da se morajo starejši paziti in varčevati s svojimi močmi. Danes pa vemo, da mišice lahko rastejo ne glede na starost. Človeško telo je tudi v pozni starosti sposobno presenetljivih zmožnosti.

To potrjujejo tudi raziskovalci na športni fakulteti v Kölnu. V študiji iz leta 2010 so primerjali doseženi čas približno milijona maratoncev in polmaratoncev pri mladih in starejših osebah. Vsak četrti tekač med 65 in 69 leti starosti je dosegal boljši čas kot povprečen maratonev v starosti med 20 in 54 let. Zmogljivost se nekoliko zmanjša šele po 54. letu, pa še to le neznatno. Približno četrtina 50- 69-letnikov je pričela trenirati sorazmerno pozno, šele v zadnjih petih letih. Nižja zmogljivost v starosti tako ni primarno odvisna od bioloških procesov staranja, temveč prej od neaktivnega načina življenja prej, so sklenili raziskovalci.

Zaskrbljujoče je, da današnji otroci že sedaj niso v takšni formi kot njihovi starši pri enaki starosti. Tako kaže analiza 50 študij iz 28 držav – od leta 1975 se je telesna vzdržljivost otrok zmanjšala za 15 odstotkov.

Zdravstveno pojasnilo

Do katere mere želimo trenirati, je odvisno od genetskih zmožnosti, zdravja, pa tudi vrste športa. Športni zdravnik Brian Martin z inštituta za socialno in preventivno medicino na univerzi v Zürichu meni, da ni ovir, da se tudi šele pri 70ih podamo na lov za rekordi. Tudi če nismo pretirano športni, naj se ne ustrašimo stoletnih maratonskih tekačev. Načinov, kako pridobiti potrebno gibčnost, je veliko.

Če razmišljate o tem, da bi se na stara leta pričeli ukvarjati s tekmovalnim športom, pred tem vsekakor opravite zdravniški pregled, npr. obremenitveni EKG. Ko zdravnik izključi morebitna tveganja ali prirojene srčne napake, lahko postopoma pričnete s treningom.

Šport, ne glede na to, ali govorimo o ljubiteljskem ali tekmovalnem, nas nikakor ne sme spravljati v stres, temveč nas mora predvsem veseliti. Če tako razmišljamo, lahko tekmujemo vse do pozne starosti. Na tekmovanjih se marsikatera starejša oseba zaradi večdesetletnih izkušenj obnaša bolj trezno od mlajših tekmovalcev. Wolfgang von Känel (73), zmagovalec na evropskem prvenstvu v triatlonu v Zürichu, je že eden takšnih. Čeprav trenira dobrih 15 ur tedensko, noče preko svojih meja, saj ve, da bi v tem primeru naredil napako. Zanj trening na prostem pomeni preprosto višjo kakovost življenja.

Kateri šport je pravi?

Tehnično zahtevne vrste športa ali takšne, kjer je velika verjetnost poškodb, kot sta npr. skok v višino ali nogomet, za starejše načeloma niso toliko primerne. Če pa se s takšnimi disciplinami ukvarajmo že od mladih let, pa tudi to ni ovira.

Ker sodelovanje živčev in hitrih mišičnih vlaken v starosti ne deluje več tako dobro, zdravniki raje svetujejo vzdržljivostne športe, kot so tek, hoja, kolesarjenje in plavanje. Maratonske proge so običajno na asfaltiranih poteh, kar ni dobro za sklepe in zahteva zelo dobro obutev. Alternativo predstavljajo gozdne poti ali poti, posute z žagovino.

Velika nevarnost za poškodbe

Eno plat medalje za tekmovalni šport v zreli dobi predstavlja dobro zdravje, drugo pa lastni ego. Precenjavanje sposobnosti in pretirana zagriženost neredko vodita do bolnišnice. Na tekmovanjih se smrtno ponesrečijo najpogosteje posamezniki med 40 in 60 letom. Diagnoza je skoraj vedno enaka: nenadna smrt zaradi prenehanja delovanja srca.

Po tridesetem letu lahko že prihaja do poapnenja sten srčne mišice, razlaga Christian Schmied, specialist za srce in športni kardiolog univerzitetne klinike v Zürichu. Pri intenzivnem športu na apnenčastih oblogah prihaja do sil trenja, tako da se te pretrgajo, zamašijo ožilje in v najslabšem primeru povzročijo zastoj srca. Pri drugih športnikih so krive zožane venčne (koronarne) arterije. V tem primeru srčna mišica ne dobiva dovolj kisika in nastopi srčni infarkt, ki je kriv za štiri petine vseh smrtnih primerov, ki jih pozvroči športno udejstvovanje.

Previdno na začetku

Čeprav se je v Švici povečalo število športnih poškodb pri starejši generaciji – kar lahko pojasnimo tudi z vedno več aktivnimi v tem obdobju – pa starejši športniki zanje niso nič bolj dojemljivi, če se stvari pravilno lotijo.

Do tega zaključka so prišli kanadski raziskovalci. V njihovi raziskavi se je največ poškodb pripetilo zaradi pretiranega obremenjevanja mišic. Pogosto se podcenjuje, da telo v starosti za regeneracijo potrebuje več časa. Če smo preveč vneti, ne škodimo zgolj srcu, temveč tudi imunskemu sistemu, ki lahko pri ekstremnih obremenitvah postane bolj dojemljiv za infekcijske bolezni.

Zato do poškodb največkrat prihaja pri novincih. Pomembno je, da ti trenirajo največ dva- do trikrat tedensko in obremenitev stopnjujejo po korakih. Pri tem je pomembno, da se pri stopnjevanju počutijo dobro, v primeru bolečine je obremenitev prehuda.

Pa tudi posamezniki, ki se športa vnovič lotevajo v starejšem starostnem obdobju, so v nevarnosti, saj se neredko orientirajo po svojih sposobnostih v mlajših letih. Po šestdesetem letu telo z vsakim desetletjem izgubi do deset odstotkov mišične mase, ki je nepogrešljiva za stabilizacijo skeleta. Zato naj bo vadba vedno sestavljen iz treninga za moč in kondicijskega treninga, še zlasti pri poškodbah sklepov in artrozi. V izogib padcem je potrebno trenirati tudi koordinacijo in sposobnost ohranjanja ravnotežja.

Kdor upošteva zapisano in ne trenira pod pritiskom, temveč z veseljem, se tudi v visoki starosti lahko ukvarja s tekmovalnim športom.

Alfred Vogel (1902-1996) je leta 1984 zapisal: „Nikoli se nisem prenehal ukvarjati s športom, pa naj bo to plavanje, pohodništvo ali smučanje.“

Besedilo: Tino Richter
Vir: Gesundheitsnachrichten 5/2014
Prevod: Sabina Topolovec