Jodirana sol - da ali ne?

Jod

Jod je mikronutrient, najbolj poznan kot esencialen v proizvodnji ščitničnih hormonov. Pomemben je med drugim v proizvodnji energije, uravnavanju telesne toplote ter fizičnem in psihičnem razvoju. Uporablja se ga pri dezinfekciji vode ter za razkuževanje kirurških ran. Manj pa je poznana njegova moč nad patogenimi mikrobi (infekcije), telesnimi strupi (sodeluje v čiščenju aluminija, bromida, živega srebra …), rakom ter o pozitivnem vplivu na mnoge težave (npr. s pljuči, srcem, krvno glukozo, dojkami, jajčniki, prostato in še čim). Sto let je namreč jod v konvencionalni medicini veljal kot panaceja za domala vse bolezni. Deloval je izjemno dobro, čeprav niso poznali njegovih mehanizmov delovanja. Žal pa je njegova uporaba v zdravljenju po letu 1960 čez noč usahnila.

Koliko joda naj bi dnevno zaužili?

Koliko joda dnevno potrebujemo, si konvencionalna in celostne, naravne medicine, niso enotne. Tako lahko zasledite priporočila, da je dovolj že 150 do 200 mikrogramov joda dnevno za odraslo osebo. To pa po mnenju celostnih medicin lahko komaj pokrije potrebe telesa za normalno delovanje ščitnice. Tako je situacija s priporočenimi količinami joda nekako podobna kot s priporočili za uživanje vitamina C. Majhne količine vitamina C v priporočenih miligramih  v celostnih medicinah veljajo sprejemljive le za preprečevanje skorbuta. Odmerjanje v gramih pa, znano, deluje podporno za telo denimo v preventivi ali borbi s srčno žilnimi obolenji, znanilec katerih je prav skorbut. Ob vsem tem je zanimivo tudi to, da najbolj zdrava in dolgoživa populacija – Japonci, dnevno zaužijejo mnogokrat večje količine joda od zgoraj navedenih priporočil!

Kako vem, ali imam v telesu dovolj joda?

Seveda je tako preveč kot premalo joda lahko povezano z mnogimi težavami, ne le s ščitničnimi. Če sumimo na težave v povezavi s tem, poiščimo ustrezno celostno strokovno pomoč. Kako oskrbljeni smo z jodom, pa lahko preverimo tako v laboratoriju (na urinu in krvi) kot tudi sami doma. Za domač test, ki je približna ocena stanja, potrebujemo termometer ali/in jodovo raztopino. V nadaljevanju pa je opisan še tretji test, ki naj bi bil za celostno medicino najbolj natančen pokazatelj stanja z jodom. To je test telesnih zalog joda.

Test z merjenjem telesne temperature

Ali ščitnica deluje premalo, lahko preverite z merjenjem telesne temperature. Temperatura je dober pokazatelj bazalnega metabolizma, ključne funkcije žleze ščitnice. Premajhno delovanje ščitnice zato lahko čutimo kot občutljivost na mraz, mrzle noge in roke, le stežka se potimo, suha koža itd. Temperaturo merimo zjutraj, preden vstanemo. Merjeno pod jezikom mora znašati 36,4 ^oC ali več. Če so vrednosti manjše, gre lahko za zmanjšano delovanje ščitnice in potencialno pomanjkanje joda. Ženske pred menopavzo naj meritev izvajajo v prvem tednu po začetku menstrualnega cikla, da se izognejo lažnim rezultatom.

Test z jodovo raztopino na koži

Na koži npr. notranje strani zapestja razmažemo kapljo jodove raztopine. Če madež hitro izginja in ga v 24 urah ni več videti, je lahko to znak za povečano potrebo telesa po jodu.

Test zalog joda

Dr. Guy Abraham je leta 1997 raziskoval, kakšna je potrebna raven joda v telesu. Za osnovno dnevno potrebo po jodu je hipotetično določil raven 12,5 miligramov. To je nekoliko manj, kot je dnevno zaužijejo Japonci. Splošno naj bi veljajo, da je v telesu na zalogi med 25 in 50 miligrami joda. Razporejen je v ščitnici, jajčnikih in drugje v telesu. Zaključil je, da se zadostnost joda v telesu doseže, ko se ob zaužitju 50 miligramov joda iz telesa izloči 90 % zaužitega joda z urinom. Zgovorne so njegove ugotovitve, da večina testiranih zadrži znatno količino zaužitega joda v telesu. Torej so njihove zaloge pomanjkljive. Tako je tudi nastal test, pri katerem se uživa 50 miligramov joda in v 24 urah meri količino izločenega joda v vsakem odvajanju urina.

Kako telo oskrbeti z jodom?

Potrebo po jodu poskušamo v osnovi najprej zadovoljiti s hrano in soljo. Dnevno naj bi zaužili vsaj 3 do 4 živila, ki vsebujejo jod in začinjali jedi s soljo, ki ga vsebuje. Vsaka nerafinirana, naravno pridobljena morska sol vsebuje v sledeh tudi jod. Toda to je za pokrivanje potreb telesa po jodu, v kolikor pojemo premalo hrane, ki ga vsebuje, premalo. Zato so na voljo tudi soli, katerim je jod dodan. Ta je lahko sintetičen ali naraven. Več o razliki med njima v nadaljevanju. Če ugotovite, da telo izraža večjo potrebo po jodu, je smiselno tudi jemanje prehranskih dodatkov z jodom. Če pa sumite, da so morebitne težave, ki jih imate, povezane s pomanjkanjem joda, pa se je glede nadomeščanja joda dobro posvetovati s celostnim strokovnjakom.

Naravni (organski) viri joda

Naravni jod najdemo v hrani, vodi in v prehranskih dopolnilih. Nekaj malega pa tudi v zraku. Veliko ga vsebujejo morske alge. Pazite, da so iz čistih morij, sicer tvegate, da zaužijete skupaj z njimi še težke kovine. Zlasti bogat vir so alge kelp ali haloge. En cel posušen list lahko vsebuje do 2,984 mikrogramov joda. Manj ga vsebujejo hiziki, kombu, nori, arame in wakame alge. Vsebujejo ga tudi školjke in ribe. Npr. 85 gramov polenovke vsebuje 99 mikrogramov joda.

Vir naravnega joda v sledeh je tudi tradicionalno pridobljena morska sol. Morje je namreč glavni rezervoar naravnega joda. Od naravnih soli naj bi ga največ vsebovala himalajska sol. Naravni morski soli pa je lahko tudi naknadno dodan naravni vir joda – npr. morska alga Kelp. Takšni sta npr. A. Vogel Herbamare sol in A.Vogel Herbamare spicy sol. Čajna žlička (5g) prve soli vsebuje 30 mikrogramov, druge pa 28 mikrogramov joda.

Kjer so tla bogata z jodom, ga nekoliko vsebuje tudi določena zelenjava. Npr. skodelica kuhanega fižola Lima vsebuje 16 mikrogramov joda.  Prav tako so vir joda surovo mleko (ena skodelica 56 mikrogramov joda), jogurt iz nepredelanega mleka (ena skodelica 75 mikrogramov), jajca (eno veliko jajce vsebuje 24 mikrogramov joda) in predvsem drobovje pašnih živali, ki se pasejo na tleh, bogatih z jodom. S pitjem vode smo ga deležni, če npr. živimo na področjih, kjer je joda veliko v podtalnici. To so denimo morska obalna področja, otoki in področja, kjer so ostanki paleo morij – npr. področja rudnikov soli.

Nekaj joda pa se lahko naužijemo tudi z bivanjem v obmorskih krajih, saj jod npr. ob bučanju valov uhaja v ozračje. Ta se lahko vsrka v telo tudi preko kože. Ljudje, ki imajo povečano potrebo po jodu, se zato s počitnikovanjem ob obali verjetno bolje počutijo tudi zaradi morskega zraka, polnega joda.

Za vse z večjimi potrebami po jodu pa je naravni jod v bolj koncentrirani količini na voljo tudi v obliki prehranskih dopolnil. Te lahko pridobijo iz rjavih morskih alg, lahko pa tudi iz lišajev, vodne kreše, bršljana in morskih rib. Pripravki, ki vsebujejo organski jod iz omenjenih virov, naj bi se v primerjavi s kemično čistim kalijevim jodidom (anorgansko obliko joda) v telesu lažje presnavljali. Prehransko dopolnilo iz rjavih morskih alg so npr. A. Vogel Kelp tablete. Priporočen dnevni odmerek je 1 tableta trikrat dnevno, kar ustreza 150 mikrogramom joda.

Sintetični (anorganski) viri joda

Jod lahko zaužijemo tudi z živili, obogatenimi s sintetičnim jodom - npr. s kalijevim jodidom. Tako obogatena so lahko različna živila, mleko in mlečni izdelki, sladkor, kruh … ter namizna bela sol. Ena čajna žlička namizne bele soli naj bi v Sloveniji vsebovala od 100 do 150 mikrogramov anorganskega joda. Dobro pa je vedeti, da se vsebnost joda v soli znižuje z izpostavljenostjo soli zraku. Seveda lahko posegate tudi po tovrstnih virih joda, a to ni nujno najboljša izbira. Zakaj?

Včasih so bile rjave morske alge glavni vir pridobivanja joda, danes se tega za masovno uporabo pridobiva sintetično. Ta se v primerjavi z organskim jodom v telesu težje presnavlja. Raziskava iz Medicinske Univerze v Glasgowu je denimo ugotovila, da se sintetična različica joda kot je kalijev jodid v telesu hitro vsrka in hitro povzroči dvig joda ter tudi njegov padec. Naravni jod iz morskih alg pa je v tem procesu počasnejši, saj je vezan na vlaknine. Tako se počasneje prebavlja in počasneje vsrkava v telo ter zato predstavlja bolj zmeren in vztrajnejši vir joda za telo. Telo ga zato lažje učinkoviteje porabi. V knjigi Ljudski zdravnik tudi Alfred Vogel omenja problem dodajanja anorganskega joda rafinirani soli. Takšna sol naj bi mnogim ljudem, ki trpijo za hipertirozo, povzročala hude težave z razbijanjem srca.  Več o tem v lahko preberete v članku Alfred Vogel o skrbi za srce.

Vemo npr. tudi, da je že sama namizna bela sol slabše kakovosti kakor naravna, tradicionalno pridobljena sol (npr. piranska nerafinirana, keltska, himalajska …). Naj spomnim, rafinirana namizna bela sol vsebuje problematično velik odstotek natrija in klora (celo do 99,9 %), ki rušita mineralno ravnovesje v telesu. Posledica je, med drugim, zadrževanje vode v telesu z znanimi težavami. Naravno pridobljena morska sol, nasprotno, pomaga vzdrževati elektrolitsko ravnovesje telesa, saj poleg natrija in klora vsebuje tudi magnezij, kalcij in kalij. Zato ne pripelje do škodljivega zadrževanja vode v telesu in drugih težav. Namizna bela sol zaradi postopka predelave izgubi tudi pomembne mikronutriente.  Teh je, nasprotno, v nepredelani naravni soli obilo, npr. himalajska sol jih vsebuje do 84 %, nekoliko manj (ca. 60 %) ostale, naravno pridobljene morske soli. Obenem je namizna bela sol lahko še vir telesu problematičnih kemikalij, ker je v postopku predelave ne le segreta na zelo visokih temperaturah (nad 600 stopinj Celzija), ampak tudi prepojena z raznimi aditivi in beljena. Sledi kemikalij v soli po beljenju naj bi celo oteževale telesu prevzem joda. Prav tako ima zaviralen učinek na prevzem joda tudi fluor, ki je dodan nekaterim rafiniranim solem.

Torej, jodirana sol, da ali ne? Vsekakor potrebujemo sol in potrebujemo jod. Na nas pa je, za kakšno kakovost soli in joda se bomo odločili. Upamo, da smo vam za potrebno odločitev v tem prispevku ponudili dovolj informacij. 

Besedilo: Adriana Dolinar