Alfred Vogel o ponočevanju

Posledice ponočevanja ne čutimo le v utrujenosti, brezvoljnosti, pomanjkanju energije, temveč zelo pogosto tudi zbolimo za prehladom, gripo ali pa katero drugo nevšečnostjo. To pa naše telo in naše moči še dodatno izčrpa. Da bi vse splošno izčrpavanje preprečili, preberite, kaj je o ponočevanju zapisal Alfred Vogel.

Kako dolgo in kdaj naj človek spi? To sta dve vprašanji, na kateri lahko odgovorimo z nešteto mnenji. Zato je bolje ne spraševati ljudi, raje preprosto vprašajmo naravo, ki nam je pri tem v oporo kot najbolj primerna učiteljica. Pred očmi nam je v živi podobi naš pernati prijatelj, okreten, nikoli utrujen svet ptic. Kako se ptice obnašajo v zvezi z našimi vprašanji? No, to natanko vemo, kajti kadar večina ljudi potegne svoje spanje v sončno pomladno jutro, so že tu. Budijo lene zaspance ob prvem svitu in ob sončnem zatonu spet izginejo in počivajo. Z vidika ptic se nam zdi to naravno in pravilno. Tudi naravna ljudstva se ravnajo po pticah, kajti dovolj so še povezana z naravo, da jih ta pravilno vodi.

Narava nam je za dojemanje svetlobe ustvarila oči, ki so čudež. Morali bi jih negovati. Svetloba jih ob pravem času odpre in ko se stemni, naj bi se spet ob pravem času zaprle. Zakaj nam bi bila sicer svetloba dana in spet odvzeta? Mi pa smo si ustvarili umetne svetilke, najprej manj primerne, v začetku s smolnato trsko in svečo, nato petrolej in plin, dokler nazadnje nismo iznašli udobne električne žarnice in z njo možnost, da pritisnemo na gumb in brez vseh težav umetno podaljšamo dan.

Podaljšan dan pa vabi, da podaljšamo tudi svoje delo. Ne velja več kakor v preteklosti, ko je človek uporabljal polmrak za počitek in sprostitev »Pridi, bomo končali dan s spanjem, kajti dovolj ga je bilo«. Ne, z delom hoče odgnati vse slabo ali pozabiti na skrbi z zabavami. Tako se nam zdi umetna luč praktična in smotrna in pozabimo, da smo samovoljno premaknili ritem, kakor se nam je ravno zljubilo, po svoji potrebi ali morda tudi glede na razmere. Namesto da bi se zbudili ob zori, da bi izrabili naravno svetlobo, prespimo najlepši čas dneva in potem ne moremo dovolj storiti, dokler nas mrak ne pokliče k spanju. Poleti bi nam to omogočilo daljši delovni čas kot pozimi, kar bi bilo biološko pravilno in naravno. Če bi se ravnali po tem ritmu, kakor delajo divje živali, bi tudi za nas obstajala najširša možnost, da bi se pozimi spet temeljito oddahnili in prerodili. Če bi pravilno izrabili spanje pred polnočjo, bi se dobro spočili in bi se vedno lahko zbudili ob zori, ves dan marljivo delali in z zadnjim sončnim žarkom utrujeni zaprli oči ter poravnali spancu svoj dolg.

Morda res še nikoli nismo razmišljali, zakaj svetloba prihaja in odhaja? Uporabljati bi jo morali, dokler nam je na voljo, kajti to je v temelju vzeto naraven pojav in ustreza danemu, normalnemu in zakonitemu ritmu stvari. Naravno spanje naj bi torej trajalo od sončnega zahoda do sončnega vzhoda. Kaj pa pravi k temu naša civilizacija? Njen odgovor je trd, nedvoumen NE, kajti kako naj bi se človek v vsem preuredil, ko pa je zaradi razmer že vse dano? Iz družabnih, gospodarskih in poslovnih razlogov se ni mogoče vrniti nazaj na naravni ritem.

Da je naravni ritem najbolj zdrav ritem, pa lahko preverimo v času počitnic ali ko smo bolni in potrebni okrevanja. Namesto da negujemo ob večerih družabnost, ki traja pozno v noč, je bolje si vzeti čas in poskusiti naravno spanje. Če se tega navadimo na počitnicah, bomo morda uspeli dvakrat ali trikrat na teden črtati družbene obveznosti in se naužiti obnavljajoče moči naravnega spanja. Od tega bo imelo naše poklicno in družabno življenje prav gotovo koristi, kajti naše moči se bodo ustrezno okrepile. Če pa vse svoje dopustne dneve potegnemo pozno v noč, se podrejamo družabnim dogodkom, kakor je splošno v navadi, se ne smemo čuditi, če nas najde svetlo sonce v postelji sredi dneva, se nam pošteno nasmeje, nas ošteje in nas opomni na naše dobre namere.

Če hočemo spet napolniti baterije, bomo to lahko storili le s spanjem pred polnočjo. Staro kmečko pravilo pravi: »Ura spanja pred polnočjo je vredna toliko kot dve po polnoči«. To nikakor ni slepilo, temveč znanstveno dokazano dejstvo, ki ga sleherni lahko sam preizkusi, če se za 14 dni preusmeri na naravno spanje. S soncem naj gre počivat  in z njim naj vstaja. Kmalu bo opazil, kako se mu živci obnavljajo in odpornost veča.

Poskusi so dokazali dobrodejnost naravnega spanja. Npr. nekdo je hodil osem dni v posteljo ob polnoči in spal celih dvanajst ur, torej do poldneva. Drugi pa je spal od 7. ali 8. ure zvečer pa do 4. ali 5. ure zjutraj. Slednji je spal 3  do 4 ure manj, pa je bil kljub temu bolj svež in spočit, kajti ure spanja pred polnočjo so po izkušnjah dragocenejše kakor ure po polnoči, ker organizmu povrnejo moč. Čas po polnoči ima teh zmožnosti manj.

Torej potrebno je le malo dobre volje, vztrajnosti in potrpljenja.

Adriana Dolinar
Z založnikovim dovoljenjem je tekst povzet iz knjige Ljudski zdravnik, Alfreda Vogla.