Alfred Vogel o presnih sokovih

Pozneje sem v reviji »Digest« našel poročilo iz Toronta o delovanju zeljnega soka pri ulkusni bolezni. To je potrdilo zdravilno metodo, ki jo v Švici že dlje časa poznamo, kajti iz izkušenj vemo, da je zeljni sok izredno učinkovit pri želodčni razjedi. Še krepkejše delovanje pa ima presni krompirjev sok. Raziskovalec Ragnar Berg je že pred desetletji pojasnil, da bazične snovi v sokovih vežejo v telesu sproščene kisline. Tako se presnova rudnin uravnava in zdravljenje razjed posreči.

Ni tako važno, kako znanost pojasni njihovo delovanje, mnogo pomembnejša je zdravilnost omenjenih sokov. Znanstvene raziskave potrdijo že desetletja znane izkušnje. Že pred 40 leti, ko sem še kot mlad človek predaval o teh vprašanjih, sem opozoril na delovanje presnih sokov, čeprav nisem naletel na veliko posluha. Dandanes so razmere za to odkritje primernejše, kajti znanost potrjuje čudeno delovanje presnih sokov sadja in zelenjave. Dejstvo je in ostane, da se s presnim krompirjem in zeljnim sokom zacelijo in pozdravijo želodčne in tudi črevesne razjede. Še zanimivejša pa je najbrž ugotovitev, ki sem jo napravil s presnim krompirjevim sokom, s presnim zeljnim in ohrovtovim sokom pa tudi s surovim korenjevim sokom pri protinu in revmatizmu. Pri omenjenih boleznih dosežemo zdravilno delovanje s prehrano, ki temelji na naravnih živilih in presnih sokovih.

Primer posebne dietne prehrane pri protinu ali revmatizmu:

Pred zajtrkom popijemo na tešče pol kozarca presnega krompirjevega soka, ki ga nekoliko razredčimo v mlačni vodi. Pravi zajtrk naj bo iz polnovredne pšenične hrane, tako da pšenico v zrnju dan ali dva prej omehčamo. To pšenico zabelimo z dobro zelenjavno juho ali s svežim maslom. Proti zaprtju dodamo še sveže zmleta lanena semena. Nujno je dobro žvečenje in skrbno pomešanje s slino. Zajtrk izpolni prepečenec z maslom in pšeničnimi kalčki. S kozarcem korenjevega soka pomagamo še jetrom, kadar ne delajo prav.

Kosilo. Dobri in krepilni zelenjavni juhi dodamo po kuhanju še 1 do 2 dcl zelenjavnega soka. Sledi obrok neoluščenega riža z dušeno zelenjavo in solatami. Pri zadnjih nikdar ne uporabljamo kisa. Kdor ne prenese limoninega soka, lahko okisa solato s kislim mlekom ali Molkosanom. Neoluščen riž lahko zamenamo s polnovredno pšenico, ajdovo ali proseno kašo. Pri hudi oslabelosti ali nervozi si lahko vsak drugi dan v hrano ubijemo sveže jajce. Nikakor pa ga ne smemo zraven kuhati, saj kuhana jajca proizvajajo veliko sečne kisline. Tudi pomembni vitamini se med kuhanjem večinoma izgubijo. Jajc naj se revmatiki raje izogibajo.

Večerja. Večerja naj bo kakor zajtrk, če obrok iz pšenice v zrnju zamenjamo s kašo iz ovsenih kosmičev ali ovsenih zrn, ki jih po mehčanju zmeljemo.

Med tem zdravljenjem opustimo sadje, v poštev pridejo le sadni sokovi. Po štirih tednih te posebne diete se bo želodčna razjeda zacelila, protin in želodčne težave pa se s to dieto izboljšajo v dveh do treh mesecih in počasi docela prenehajo. Po tem času še zmeraj pazimo na prehrano, vsaki drugi dan dodajamo tudi sadje. Izogibati se moramo klobas, svinjine, konzerviranih živil, industrijskega sladkorja, sladkarij, bele moke in izdelkov iz bele moke. Če je le mogoče, naj bi jih sploh docela opustili. Če ne gre drugače, občasno uživamo mesne izdelke, vendar le teletino in govedino.

Sokovi, razen korenjevega, niso prijetnega okusa, zato svetujejo, da se jih dodaja gosti zelenjavni uhi, v kateri je različna zelenjava, ki presnim sokovom odvzame neprijeten okus ter ga prekrije. Juho s presnimi sokovi moramo uživati dvakrat na dan ali pa vmes popijemo še 2 dcl soka. Pri hujših primerih je potrebno 4 do 5 dcl na dan. Omenili smo že, da se sok dodaja šele po končanem kuhanju, sicer izgubi svojo veliko zdravilnost. Ni pa zaželeno, da postane pri tem juha mlačna, zato si sok pred tem nekoliko ogrejemo v vodni kopeli. Tako se juha ne bo docela shladila.

Prav bi bilo, če bi metode prehrambenega in naravnega zdravljenja utemeljili z znanstvenimi raziskavami, saj so na odlike sadnih in zelenjavnih sokov opozorili že pred več desetletji. Bolniki si bodo to zapomnili in zdravljenje vztrajno opravljali. Le tako bo uspešno.

Osupljivo je, da so prav v Ameriki, kjer civilizacijske bolezni zaradi nepravilne prehrane vedno bolj naraščajo, že izdelali izrazite zdravilne metode in jih tudi že izvajajo.

Tudi naši bolniki naj bi z enako vztrajnostjo opravljali po okusu ne posebno prijetno zdravljenje. Če vodi do cilja, je neprijetnost tako neznatna, da ni pomembna. Ali ni bolje, da se s tem izognemo trpljenju in ne pustimo, da nas protin počasi uničuje.«

Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Ljudski zdravnik.