Nasvet ljudskega zdravnika

Ne, to bi trajalo predolgo. Kdo bi toliko trpel? Bolečina je pač tako neznosna zadeva, da je ne moremo prenašati. Ko se pojavi, jo moramo čimprej odpraviti. Sredstev proti bolečini je toliko, da bi se bilo res neumno mučiti. Vendar tako misli le kratkovidni.

Drugače pa ljudje vidijo, če gre za okvaro stroja ali avtomobila. Kateri mehanik bo prepričan, da je popravil avto, če si je zamašil ušesa, da ne bi več slišal škripanja? Ali ne bo njegovemu poklicu v čast, če se je potrudil odkriti in odpraviti napako, še preden bi odletelo kolo ali nastala kakšna druga škoda? Toliko pozornosti posvečamo mrtvi materiji, svoje občutljivo človeško telo pa poskušamo goljufati navzlic temu, da nam je narava z bolečino dala učinkovito signalno napravo, mimo katere ne smemo…če možganski center, s katerim zaznavamo bolečino, samo omamimo – in to naredijo protibolečinske tablete -, ne prevaramo narave, temveč svoje telo in samega sebe.

Zanimivo je, kako si narava nenehno pomaga pri izravnavanju nekaterih naših »pregreškov«. Če človek zaradi svoje neposlušnosti ne bi bil udarjen s slepoto, bi se iz neuspehov raje kaj naučil in se pred njimi varoval. Zato tudi dejstvo, da sredstvo proti bolečini nenadoma ne deluje več, ne vzbudi pozornosti in ne privede do pravilnih zaključkov. Ker se ne zavedajo, da omama ne pomeni ozdravljenja, segajo ljudje po čedalje močnejših blažilih, ki za vsako ceno zadušijo bolečino.

Če se zdravnik  resno loti težave, bo skušal odkriti vzrok bolečine. Če bolnik toži o bolečinah pod desnih rebrnim lokom, v predelu jeter, mu ne bo predpisal sredstva proti bolečinam, temveč bo iskal znake jetrne bolezni. Vprašal bo, kakšno je blato, ali se bolniku upira maščoba in podobno. Skratka, skušal bo priti stvari do dna in šele potem bo ukrenil vse za ustrezno zdravljenje jeter. Določil bo primerno prehrano. Poleg tega bo zdravnik bolniku pojasnil vse, kar je pomembnega, in mu dal v roke sredstva, s katerimi si bo lahko vnaprej sam pomagal in pospešil zdravljenje.

Prav tako bo dober in vesten zdravnik pomagal bolnici, ki toži o bolečinah v predelu ledvic. Vprašal bo, če je bolečina napenjajoča. In tudi, ali ima vtis, kot da je koža postala pretesna ali se je skrčila. Zanimal se bo tudi za količino in barvo seča. Če zdravnik posumi, da gre za obolenje ledvic, bo vzel seč za analizo in s tem odkril pomembna znamenja. V seču bo odkril beljakovine, rdeče in bele krvničke, morda bakterije, nekaj cilindrov ali epitelijskih celic iz mehurja, ledvične ponvice ali iz samih ledvic. Če najde omenjene prvine le v sledeh, bo iz previdnosti najprej predpisal neslano dieto, nato pa bo ukrenil vse potrebno za zaščito pred prehladom ali ohladitvijo (priporočal bo topla oblačila). Od čajev so za tovrstno zdravljenje primerni čaj iz preslice, breze, korenin sporiša, krvavega mlečka, ptičjega dresna, gladeževih korenin ali koreninic pasje trave. Priporočil bo tople obhladke, da odpravi zastajanje krvi. Tako zdravnik odpravi resnični vzrok bolečine. Le na prav način moramo dojeti pomen bolečine in se proti njej boriti. Kdor bolečino le omami, si ne bo prav nič pomagal.

Obstajajo ljudje, ki dolga leta pijejo praške proti glavobolu, ne da bi jim prišlo na misel, da je morda trdovratni glavobol povezan z zakrknjeno zapeko. Kdo bi pomislil, da strupenine, ki nastajajo v črevesju pri zapeki, lahko dospejo v kri in povzročijo glavobol? Ali ni bolje, da v takih primerih uredimo raje težave s črevesjem? Namesto tega pa jemljemo prašek za praškom, tableto za tableto – enkrat je zdravilo namenjeno črevesju, drugič možganom in tako naprej v izmeničnem zaporedju. Če se potem po kakšnih 25ih letih razvije črevesni rak. Se vsi čudijo. Namesto, da bi že od vsega začetka odkrivali in odstranjevali vzroke določenih težjih motenj, se moramo kasneje boriti s težavami hude bolezni. Koliko enostavneje bi bilo misliti vzročno in ukrepati, kot pa bolnika leta pustiti, da zaradi večdnevne zapeke trpi leta in leta. Nekateri zdravniki predpisujejo le odvajala, ne da bi se potrudili odpraviti pravi vzrok zapeke. Nekateri ljudje sicer instinktivno pravilno presojajo in ukrepajo, drugi pa tega niso zmožni, in takšne je treba poučiti in voditi.

Znano je tudi, da ima mnogo žensk bolečine v trebuhu, pa ne pomislijo na to, da jim težavo povzroča zastoj krvi v trebuhu zaradi belega toka ali krčev ob mesečnem perilu. Sedeča kopel sprosti trebuh in odpravi zastoje krvi. Taki kopeli je koristno dodati zeliščni zavretek na primer senenega drobirja, kamilice ali brina. Temperatura vode naj bo 37°C, saj bi prevroča voda pognala kri v glavo. Kopel naj traja pol ure. Da bi bila voda vseskozi enako topla, je treba dolivati vročo. Sedeče kopeli odpravijo krče v trebuhu, sčasoma tudi beli tok. Zakaj ne bi raje skrbeli za nego trebuha, kot pa dopuščali zastajanje krvi ter z draženjem in vnetji spravljali v nevarnost organe, ki so v njem?

Tudi neznatni vzroki sčasoma prerastejo v nevarne posledice. Če ne pazimo na prve začetke, nam kasneje preostane le še operacija. Koliko lažje je z naravno nego skrbeti za organe, kot pa nositi neljube posledice. Pri negi narave je človek spretnejši kot pa pri skrbi za samega sebe. Gozdar ne bo čakal, da bo treba odžagati za ud debelo vejo, če lahko še prej majhno vejico odščipne s škarjami. Vsekakor mora paziti, da hibe odpravi tedaj, ko so še neznatne, ker ve, da majhni vzroki dozorijo v velike posledice. Enako je z bolečino. Javi se dovolj zgodaj in ne smemo je zadušiti, ampak jo moramo kot alarm narave pravilno presoditi in jo na ustrezen način odpraviti.

Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Der Kleine Doktor.
Pripravila Adriana Dolinar

Ocene